Prečkanje Korintskega kanala – ponedeljek

Zjutraj smo se zbudili v sivo jutro in lačni, a brez kruha. Tako je bila prva naloga poiskati pekarno v mestu. Za razliko od nedelje, je bilo mesto danes zelo živahno, tako da smo komaj prečkali ceste. Andrej se je spomnil, da ima še en opravek in odšel nazaj na barko, midve z Niko pa sva s spiskom potrebščin zatavale po mestu in med neštetimi trgovinicami iskali prave (pekarna, trgovina z elektro materialom, trgovina z jadralskimi pripomočki, tržnica,…..) Kar zahtevno opravilo med nešteto ulicami in brez načrta. V vsakem primeru je bil dogovor, da ob 11h odrinemo, zato sva precej hiteli. Pekarno sva kar hitro odkrili in nakupili kruh in nekaj njihovih dobrot. Zelo dobri so njihovi zavitki, ki so polnjeni z neko kombinacijo grisa, vanijije in cimeta. Božanska sladkarija, še posebej ko ti jo postrežejo sveže toplo.

Največji problem sva imeli z elektro trgovino, saj jih ni bilo kaj dosti in še tovrstni prodajalci niso ravno poligloti, tako da je šlo bolj za sporazumevanje z mahanjem rok. Morala pa sem kupiti žico, ki je imela na eni strani banana priključek ustrezne velikosti in vmes priključek z 5A varovalko. Rabimo ga za polnilec računalnika, da ga bomo lahko polnili na barki, na akumulator. Nekje v 27 ulici nama je uspelo. Na srečo je bil v trgovini en starejši gospod, ki je bil očitno lastnik trgovine in že malo bolj izkušen, znal je govoriti vsaj v polomljeni angleščini in prodal mi je posebej žico, posebej varovalki in posebej banana vtič. Dobro, sem si mislila, dva elektrotehnika bosta pa že znala tole skupaj zlotat (to sva midva z Andrejem :o)), seveda se jaz nisem kaj dosti silila in prepustila to delo Andreju.

Ravno ko sva z Niko zaključili z nakupi, je prišel nazaj v mesto Andrej, skupaj smo odkorakali na en gyros in potem na barko in proti kanalu. Imeli smo srečo. Odprli so ga ob 12h in pot je bila fascinantna. Najprej so v vodo spustili prvi most, ki služi tudi kot nekakšna zapora kanala za vodna plovila in zapluli smo. Kanal je precej ozek in zelo visok. Če pomislim, da so ga najprej kopali na roke, si tega ne morem predstavljati. Nad kanalom je speljanih 5-6 mostov (cesta, železnica…). Posnela sem kar nekaj slik. Jih je zanimivo pogledat. Sva pa z Andrejem prepričana, da po tem kanalu neke malo večje ladje ne morejo pluti, ker je absolutno preozek. Kašna manjša tovorna ladja še, kaj več pa pravgotovo ne. Prišli smo skoz in na drugi strani plačali 160€ za prehod in polni vtisov odjadrali naprej mimo Pireja do otočka pred Atenami z imenom Aigina. Na pogled zelo luštno, a za našo barko ne preveč primerno, saj smo v prvem poskusu priveza nasedli (malo). Brž smo se odvezali, dvignili sidro in odpeljali na drugo stran pristanišča, si našli primeren robek obale, ki je bil dovolj globok za našo dirkalno kobilico. Nika je že začela z lovom rib za večerjo, midva sva si ravno hotela malo oddahniti v kokpitu, ko so prihrumeli domačini in nas začeli podit stran, češ da pride ladja. Sledilo je pregovarjanje, a na koncu, ko je ladja (bila je tovorna) prispela, smo ponižno popustili in se ponovno privezali malo dlje vstran, vendar tokrat ne na bok ampak s sidrom in nazaj na kopno. Eh, nič zato, malo so tečni ti domačini tukaj, a sva midva že toliko zverzirana, da nama taki manevri niso problem, sploh če ni orkanskega vetra.

Ko je Nika končala z lovljenjem rib in bila čisto ogorčena, saj so te ribe tu prave packe, ker hodijo samo žret njen kruh na trnek, nobena riba pa niti približno ne namerava narediti samomora in se obesiti na njen prevelik trnek, smo se odpravili v mestece na večerjo. Med potjo smo kupili še čakljo, ki nam je manjkala, nov trnek, manjši, za Niko in ključavnice za bokse v kokpitu, da jih bomo v Turčiji lahko zaklenili, ko gremo domov. Z vsem cokompokom smo poiskali majhno gyrosarnico,ki je zraven stregla tudi druge dobrote in se šli najest. Na splošno nam to mestece ni preveč priraslo k srcu. Vsi ljudje so bili, kako bi rekla, malo polni sami sebe. Verjetno se čuti bližina Aten.

Sledilo je tuširanje na barki in spat. Vsaj midve z Niko. Andrej je pa pridno lotal za kapetansko mizico, da se je čez noč napolnil računalnik in da jaz zdaj lahko pišem.